Mesto brez tržnice je prazno mesto, mesto brez utripa. Jutranji vrvež, nakupovalni direndaj, glasno govorjenje, topel nasmeh in vonj po pristnosti. To je neprecenljiva vrednost vseh tržnic - plavajoče, rokodelske, božične in tudi naše, celjske tržnice.

Ljudje se vse bolj zavedamo pomena zdrave hrane. Medtem ko je okoli nas na voljo vedno več proizvodov, moramo biti toliko bolj pazljivi, kaj kupujemo in še bolj, kaj uživamo. Z vidika zdravja in gospodarstva so veliko bolj dragoceni slovenski proizvodi. In te najdete na Mestni tržnici Celje. Prodajalci na tržnicah zagotavljajo, da so njihovi proizvodi slovenskega porekla, mnogi od njih pa imajo tudi certifikat ekološke pridelave.

Na tržnici prodaja 70 stalnih branjevcev iz Celja, Štor, Šentjurja, Šmarja pri Jelšah, Podčetrtka, Vojnika, Laškega, Brežic, Krškega, Ptuja, Ormoža in 38 stalnih registriranih prodajalcev.

Mestna tržnica Celje, s katero upravlja družba Simbio, d.o.o., omogoča najem prodajnih mest branjevcem in registriranim prodajalcem živilskih in neživilskih izdelkov.

Zgodovina

Tržni prostor oz. tržnice so v vsakem malo večjem mestu ali trgu pomemben del urbanega utripa. Čeprav v primarnem smislu služijo prodaji živil in drugih artiklov, pa niso služile ne v preteklosti in ne služijo tudi danes samo temu namenu. Dejavnost tržnic je obstajala že v srednjem veku, ko so ob sejemskih dneh kmetje in najrazličnejši obrtniki iz mesta in okolice smeli prodajati svoje proizvode. Sprva je bila ponudba bolj skromna, prodajali so zgolj osnovna živila in obrtniške izdelke. Ko pa so se s posodabljanjem prometa razdalje med mesti in deželami časovno krajšale, so lahko prodajalci Celjanke in Celjane razvajali tudi z za tiste čase bolj nevsakdanjimi, lahko rečemo tudi eksotičnimi izdelki. Dolgo časa je bil v Celju glavni tržni prostor na Glavnem trgu. V glavnih sejemskih dneh je bilo dogajanje na trgu izjemno zanimivo in pestro.

trznica_celje_zgodovina.jpg
Celjska_trznica_zgodovina.jpg

Že od nekdaj regulirana dejavnost  

Čeprav so tržni prostori navzven občasno delovali precej kaotično, pa je bila tržna dejavnost že od nekdaj s strani mestne oblasti regulirana z najrazličnejšimi tržnimi pravnimi redi. In teh se je bilo, jasno, potrebno strogo držati. Kako slikovito je bilo na trgu v času tržnih dni, nam dogajanje slikovito opisuje dr. Janez Cvirn v svoji knjigi Biser na Savinji: »Že navsezgodaj so bile mestne ulice polne glasnih, sopečih kmetic, ki so iz bližnjih krajev prinašale na mestno tržnico zelenjavo, mleko, sir, skuto in perutnino. Še preden se je mesto prebudilo, so si na stojnice na Glavnem trgu lepo razvrstile svoje blago in že se je začelo trgovanje. Zlasti ob sredah in sobotah, ko je bil tedenski tržni dan, je bilo mesto prepolno stojnic. Na Glavnem trgu, okoli Marijinega znamenja, kjer so vsak dan ponujali južno sadje italijanski prodajalci, so okoliške kmetice prodajale maslo, jajca, zelenjavo, mast in ocvirke, meso, kruh, moko in druga živila.«

Zanimivo, na podlagi občinskega odloka, s katerim so želeli preprečiti prekupčevanje in s tem draginjo, na celjski tržnici do desete ure dopoldan niso smeli kupovati celjski branjevci. In mestni policaji so bili pri nadzorovanju omenjenega odloka zelo natančni in strogi. Poleg Glavnega trga so ob sejemskih dneh stojnice postavili tudi na današnjem Slomškovem trgu, kjer so Celjanke in Celjani lahko na kramarskih stojnicah kupovali predvsem lončeno posodo in drugo »kramo«. Na Trgu Jožefa II., današnjem Trgu Celjskih knezov, pa so prodajali premog, les in slamo.

Trgovalo se je na več trgih v Celju

Največji tržni prostor je na Glavnem trgu ostal tudi v času med obema vojnama, še vedno pa se je trgovalo tudi na Slomškovem trgu, v Prešernovi ulici in na Trgu Celjskih knezov, ki je v tem obdobju slišal na imel Dečkov trg. Čeprav je mestna oblast po letu 1918 prešla v slovenske roke, to na način trgovanja in kupovanja ni posebej vplivalo. Na celjske tržnice so še vedno prihajali isti ljudje, tako prodajalci kot tudi kupci. Struktura se je le počasi spreminjala, vsako leto pa je v naše kraje prihajalo le več kramarjev iz dežel nekdanje južnoslovanske države, ki so Celjanom ponujali svoje izdelke s pridihom Balkana. Še vedno sta ostajala tržna dneva sreda in sobota. Le v primeru, če je bil ta dan državni praznik, se je na tržnicah barantalo dan prej. Tržni dan se je začel zgodaj zjutraj in je trajal do 13. ure. Tudi v času med obema vojnama so celjski oblastniki ohranili prepoved nakupovanja branjevcem do 10. ure. Nad upoštevanjem pravil je na celjskih tržnicah bdela tržna uprava, ki jo je vodil tržni nadzornik. Ta je skrbel za red in čistočo, pregledoval je živila in kontroliral pobiranje tržnih pristojbin. Zelo natančno je pregledoval tudi natančnost tehtnic. Še posebej so poudarjali kontrolo živil in pri tem sta sodelovala tudi mestni zdravstveni in veterinarski referent. Stanje duha na celjskih tržnih mestih so vsako leto zabeležili v letnih poročilih tržnega nadzorstva. Ta kažejo, da so tržno dejavnost v Celju, kljub občasnim »deviacijam«, prodajalci in kupci jemali še kako resno.

V 50. letih selitev tržnice na Linhartovo 

Da pa je bila dejavnost tudi precej donosna za mesto, kažejo prihodki iz naslova najemnin prostora in stojnic. Seveda pa vsem tržna dejavnost na Glavnem trgu ni bila po volji. Pogosto premajhen Glavni trg za vse prodajalce je postajal tudi z vidika estetike in higiene vse bolj oporečen. Poletne muhe in jesenske mušice so bližnje stanovalce precej motile, zato so mestne oblasti začele razmišljati o novem tržnem prostoru. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne so predlagali nov tržni prostor ob starem okrožnem sodišču, vendar je okupacija njihove namene preprečila. Po drugi svetovni vojni je nekaj časa Glavni trg še služil prodaji sadja, zelenjave in drugih bolj ali manj potrebnih izdelkov za vsakdanje življenje, vendar so tržno mesto v petdesetih letih preteklega stoletja preselili v Linhartovo ulico, kjer je tržni prostor še danes. Leta 1960 je bila temeljito obnovljena in nova celjska tržnica je dobila tudi nadstrešek, kar je pogoje dela branjevkam in branjevcem močno izboljšalo. S tržnico so v tem času upravljala številna podjetja, nazadnje Vrtnarstvo Celje. Tudi v tem zadnjem obdobju se osnova dejavnost tržnice ni bistveno spremenila. Še vedno se slišijo dialogi med kupci in prodajalci, ki jim preprosto rečemo barantanje. Na vprašanje »Gospa, po koliko pa imate danes krompir, solato, zelje …?« se že stoletja sliši podoben odgovor »Tako kot vedno, poceni, poceni, pa še dobro vago vam dam, ker ste moja stalna stranka.« (vir: mag. Branko Goropevšek)

Poslanstvo

Nuditi lokalno pridelano, domačo zdravo hrano vsem občanom in obiskovalcem. 

Vizija

Slovenski proizvodi so visokokakovostni, zato želimo vzpodbuditi ljudi, da kupujejo slovensko hrano ter slovenske izdelke. Tako bomo pomagali tudi slovenskemu kmetu in ostalim pridelovalcem in izdelovalcem. Mestno tržnico Celje želimo približati prodajalcem in obiskovalcem ter jih vzpodbuditi, da postane stičišče in center mestnega dogajanja. Prostor, kjer se bomo srečevali, in prostor, kjer se bo čutil pravi utrip knežjega mesta.